V našem domu vse je tiho, kot ustavil bi se čas,
na balkonih ne cvetijo rože več nam za okras.
In za okni naše hiše ob večerih ni luči,
redkokdaj se iznad strehe z dimnika kadi.
Saj že nekaj časa slutim, kaj narobe je pri nas,
očka pride in odide, ni mu mar več, kje sem jaz.
Mama včasih tiho joče, brez besed pogleda v tla,
a povedati mi noče, da sta se razšla.
Vem, da življenje prepleta tisoč usod,
da vsak od nas si obeta le srečno pot,
jaz pa osamljen bom hodil in moj bo dan,
brez vaju obeh z bolečino obdan.
Saj že nekaj časa slutim, kaj narobe je pri nas,
očka pride in odide, ni mu mar več, kje sem jaz.
Mama včasih tiho joče, brez besed pogleda v tla,
a povedati mi noče, da sta se razšla.