Vsako jutro sončni žarek nežno klas poljubil je,
hladno roso jutranjo na njem sušil,
klas pri klasju kakor morje ziblje tam na njivi se,
rdeči mak je sredi njega zacvetel.
Z žitnim klasjem topel vetrič lahno poigrava se,
kmetiču to je najlepši božji dar,
da v miru odcvetela maku rdeča roža je,
prizanesel temu klasju je vihar.
V svoje sem dlani zajel si klasja,
v srcu mojem je bilo lepo
kakor takrat, ko je meni mama
košček kruha dala mi v roko.
Kruh pri hiši včasih nam bogastvo pravo je bilo,
vsak od nas ga ceniti je dobro znal,
v očetovih molitvah vsak dan slišati je b’lo,
da bi kruha Bog nam dolgo še dajal.
Poberi ga na cesti in poljubi,
mati me učila je tako,
naj bo črni, beli ali suhi,
Bogu hvala za vsakdanji kruh.