Za vasjo sameva stara domačija,
v izbi ura teče, tam nekdo bedi.
Veter mu razkriva streho na slemenu,
mlad popotnik reče: »Tu ni več ljudi.«
Tukaj mož osamljen v izbi le poseda,
saj nikogar nima, da bi z njim kramljal.
Kaj je to družina, se sedaj zaveda,
mlade korenine zdaj bi rad pognal.
Brez otroških oči je naš dom brez sonca,
brez otroških dlani žalosti ni konca.
Brez otroških besed prazno je življenje,
v srcu hrepenenje nosi samotar.
Za vasjo sameva stara domačija,
v oknih pajčevina, v kotu križ lesen.
Manjka nežna roka in otrok veselje,
moški je brez tega čisto izgubljen.