Poletni dan, kakor vsi drugi,
lasje mi božajo obraz,
mi skrivaš solzo, nekaj čutiš,
vidim te daleč, daleč proč.
Ne veš, da drugi te ne ljubi,
ne veš, da hoče le telo,
ko bo prepozno za “oprosti”,
opravičila več ne bo.
Vedi, jokal se ne bom,
vedi, nič te ne povrne,
le nasmeh tvoj bo ostal,
zmota tvojih sanj,
vedi, jokal se ne bom.
Ujela se boš v grde sanje,
pustila cvet boš, da umre.
Zdaj vidim, misliš le še nase,
pohlep ti dušo le odpre.
Si govorila mi drugače
in vidim, so laži bile.
Beseda se ti je zlomila,
srce si v kamen spremenila
in bolj kot prej boš spet nihče.
Ne oziraj se nazaj,
pojdi tja v lažni raj,
a vedi, jokal se ne bom.