In ne misli, da umiram – zdaj hudo mi je,
ne, baraba nisem, ne, prisežem, ljubim te.
Radio igra mi znano pesem od nekod,
ki s spomini vleče me v mladost.
Čudni časi res bili so polni vseh zablod,
polni grehov in ostalih zmot.
In priznam, takrat res važno ni bilo,
da težko ti je, ko čakaš me z nočjo.
In ne misli, da umiram – zdaj hudo mi je,
ne, baraba nisem, ne, prisežem, ljubim te.
In ne misli, da ti lažem – zdaj verjemi mi,
ko te vidim z njim, še vedno me boli.
Ne oziraj se na šepetanja med ljudmi,
brez sramu ti lažejo v oči.
Nekdo, ki me pozna, ve, da v meni skrita si,
s tvojo sliko čas me dohiti.
A priznam, takrat res važno ni bilo,
da hudo ti je, ko čakaš me z nočjo.