Včoseh v štacunah za namrs ni bvo moke,
pelinkuc pa črievle so pa dali na obroke.
So trgovci čriez mejo zavohali gnar,
sn jo vrezu v pliberk, da b’ gratu bogat.
Sn kupu ajmer pomaranč, rajs pa saharin,
faracajge, kofe, kolofonijo za koline.
Prašek za cote pa papriko, špeh,
pa t’sto unie, da so muhe g’r šle.
V moj znucan rukzok pa vejko ni švo,
sn svobo mev kramo, če me dovgo ne b’ bvo.
Kam bom se skriv, m’ je roj’vo po gvavi,
kaki kundiji so t’sti, ko švercajo dov po Dravi.
Se m’ je tumasto zdevo, da je ajmer štk povn,
sameh pomaranč, ko pa n’kol nisn bovn.
Sn usu jieh v grabn, enih par na vrh dev,
da je n’t’r tranzistor pvaca dojst mev.
Zmirn bol sm se pajtlo, me t’k’ je bvo strah,
sn t’k’ začno letet’ ko padiv b’ me vrah.
Je na meji carinik biv tri metre v’lek,
m’ je gratavo svbo so me m’r’li odp’let.