Mesta so prazna, pomislim na ptice,
ki veter jih dviga pod zimsko nebo.
Ker ti jih ne vidiš na koncu te zgodbe
o snežni kraljici, pri srcu lepo.
Nikoli ne rečeš, da včasih si sama,
da z mano so same vsakdanje poti.
Ne slišiš zvonove zvoniti ponoči
in sence ne vidiš in zjutraj sledi.
Še zmeraj te sanjam in pišem ti pisma
na listju jesenskem, ki tiho odpada.
Predmestje je polno korakov in glasbe,
na pisti do jutra imava se rada.
Minevajo ure brez tvoje ljubezni,
so dnevi brez sonca in konec poletja.
Nikoli ne vprašaš kam hodim zdaj jokat,
ko sneg že pokriva vrtove brez cvetja.