Zbudi me za praznik,
kot si me zbujala takrat,
ko 1. maj je bil,
v zelenju regradovih trat.
Bosa sve ležala,
gola pozabila na mraz.
Al” se še spomniš lučk,
ujetih v kito tvojih las,
preden vzel naju je čas?
Saj te ne obsojam,
seveda si ravnala prav,
si pač odšla za njim,
ki ti bo lahko nekaj dal.
Čudovita žena,
v zavetju krasnega moža,
ki lahko kupi čas,
ki zna, ki zmore, ki ima
in ne opazi, ko te ni doma.
Zbudi me za 1. maj,
zbudi me, ko stal bo mlaj.
Veš jaz pa ostajam,
v brezskrbju svojega sveta,
vpet med gostilno, dom
in hladna jutra delavska.
Brez velikih ciljev,
brez lažnih upov in želja,
sanjam pretekle dni
in čakam jutro praznika,
ki ga še vedno ljubim za oba.