Kakor nekoč, padla je noč,
ugasnjena luč, a vsi še bedimo.
Kakor nekoč, klic na pomoč,
vsi se pretvarjamo, da trdno spimo.
Zunaj je bila pomlad,
lepa, kakor še nikoli,
preko pokošenih trat
zadišalo je po soli.
Svet za hip je bil spet mlad,
ljudje so klicali svobodi
“Človek bo človeku brat”,
kljubovali so usodi.
Kakor nekoč, padla je noč,
utihnil je lajež nad domačijo.
Kakor nekoč, odbije polnoč,
nihče ne vpraša komu zvonijo.
Zunaj je bila pomlad,
lepa, kakor še nikoli,
preko pokošenih trat
zadišalo je po soli.
Zunaj je bila pomlad,
lepa, kakor še nikoli.
Preko pokošenih trat
zadišalo je po smoli.