Čakal sn te celo jutro, celo noč, večer in dan pred tem,
od nikoder ni bilo korakov, mobitel zaspal je gluh in nem.
Je b’lo res vse tak narobe, da je treba b’lo končat?
Kdo bo zdaj prenašal moje fore, kdo smejal se mi od vrat?
Zbrani v vrsti pod zastavo smo verjeli v neke boljše dni,
gazili bi, jedli travo, brez besed prelili svojo mlado kri,
za Boga, za domovino, da bi zrušili oblast,
za šteko čikov, liter vina, pa da malo vbijemo dolgčas.
Čakal sn te ko kreten,
čakal neke boljše čase,
preveč butast, preveč len,
da bi mogo misl’t nase.
Tamkaj, čisto na začetku, ko je svet še zadnjič bil iskren,
v zavetju materinih prsi, dokler uka žeja ni me gnala ven,
se podvizat, da bi zrasel, se naučil, da bi razumel,
da čimprej bi znal počet vse tisto, kar drug mislo, da bi h’tel.
Čakal sn te ko kreten,
čakal neke boljše čase,
preveč butast, preveč len,
da bi mogo misl’t nase.
In sem rinil ko kreten,
rinil v neke boljše čase,
preveč butast, preveč len,
da bi mogo misl’t nase.
Vse življenje ko kreten
sanjam neke boljše čase,
slep, da je ves svet v tem,
kar daš podse, kar daš nase.