Prijatelji stari, kje ste obstali?
Tako se poredko srečamo.
Koliko pomladi je še pred nami
in dni, ki se v večnost zlijejo?.
Prijatelji stari, kot včasih smo znali,
rad pesem bi z vami to zapel,
kozarček izpil, se poveselil,
da v srcu bo ostal le lep spomin.
Tak hitro nam dnevi in tedni bežijo
in leto je zopet naokrog.
In ko spomladi spet rože vzcvetijo,
mi misli zbežijo spet nazaj.
Kot ptice brez gnezda, kot jadra brez vetra.
Le kam nas življenja nese tok?
So sanje mladostne usode neizprosne,
spomini, ki solze zvabijo.