Sivo jutro, odpiram oči,
tako prekleto vse je prazno odkar te ni.
Zidovi molčijo, kot da nemo govorijo mi,
da moje drage nikdar več nazaj ne bo.
Sence spominov vse bolj dušijo me.
Kdo so ti ljudje, ki so mi vzeli te?
Upal sem, da morda si drugačna od vseh,
ki mislijo, da za denar se da kupiti vse.
Vse te dni, odkar te ni,
čudno tuj sam sebi se zdim,
kot da sem le kup smeti,
ki veter jih raznese po ulici.
Dnevi minevajo, še sam ne vem kako,
tvoj obraz, kot da za vedno ostal je z menoj,
vse te dni, ko pijan pozabljam, da te več ni,
želim si, da bil bi nekdo, ki nikoli poznal te ni.