Bele, bele snežinke padajo
tiho na božični večer.
Le moje dlani jih topijo
na ulici tamkaj pod lučjo.
So prazne poti in vse ceste,
vsak je pri svojih najdražjih doma,
le moji, moji koraki so tukaj
obstali in ne vejo več, kam.
A kje je zdaj kdo, ki bi me objel,
ki bi vsaj malo rad me imel?
A kje je zdaj kdo, ki bi me objel,
da ne bi sam bil na božični večer?
Bele, bele snežinke padajo
tiho na božični večer,
v tople, v tople domove
prinašajo zimsko veselje in smeh.
Le meni odpirajo rane,
spominjajo me na tisti večer,
ko zadnjič sva stala objeta
zdavnaj nekoč že na božični večer.