Iden doj pu Kobilji pijan kak žandar.
Tan me srieča moj pajdaš, el’ ga preci maš.
Pišta, Janči, Joška, Karči, či me najdeš v eton šanci,
pelaj me domou, uvači jes nigdar ne prijden domou.
Zatou pa prijdi z nami ka nemo sami šmarnico pilij,
pusti ženske pa probleme tan ge so bilij.
Tü v goricaj, v vinskoj klejti nič nan ne falij,
naj se čüje tista pesem kak doj su po Kobilji šli.
Vesela jesen spet je prišla med nas,
naj čüje se pesem, naj čüje na ves glas.
Vesela jesen pa prišla je med nas,
pajdaš moj tij stari zaj z nami nazdravi s kupico vinčeka,
pajdaš moj tij stari zaj z nami nazdravi s kupico vinčeka.
Tan ge Müra tiho doj med njivami teče,
tan ge mlin na voudi mele, mlijnar se smije,
tan ge štrk si gnejzdo dela njivo kmet orje,
ta med tiste me ravnice vleče srce.
Če si pravi Prekmurec, si šmarnico spiješ,
fsakšoj drüjgoj tij obečaš svoje srce.
Če si pravi Prekmurec zaspejvleš si na glas,
naj te čüje cejla fara kak lipou se maš.
Tan ge zdignejo se brejgi, ge džablan naš raste,
tan san prvikrat te vido, stro san ti srce.
Goričanke, te dikline, te so vö z vraga,
petkrat san se tan zalübo, petkrat ostau san.
Hej, hej lidje na ton svejti vseeno lejpo je.
Hej, hej lidje či bar malo dobre je vole.
V toj prekmurskoj ravnici spoznal dosta dobrij san lidij,
boug jin daj ka zdravi pa veseli šče dugo bi bilij.
Marsi ge san pojo dober bograč, marsi ge san dobro vijno pü,
marsi ge san štero lejpo mlado lübo cejle trij noči.
Hej mala, či bi znala kak me tou bolij,
gda te gledan kak se z drüjgin ti veselijš.
Fse san kupice ži sprazno, glaže spotro san,
a zagvišno znan na konci jes bon ostou san.
V našon malon püngradi se marsikaj zgudij.
Fsakša mlada deklica nedužnost tan zgibij.
Te pa pravi boug moj dragi, nedužnost šla je trijstou vragi,
pelaj me domou, ovači jes nigdar ne prijden domou.