Zaspale so sive mestne ulice,
v parku prazne so klopi.
Mimo prve grem gimnazije,
tu bila si ljubezen šolskih dni.
Zdaj pa grem po svoji ulici,
čisto tiho, kot da se bojim,
da v sanjah tvojih te ne prebudim,
moja luč si te noči.
Ko te sonce zbudi
in ko ne bo več noči,
ob tebi bom za vse dni,
ko te sonce zbudi.
A glej, zdaj ceste odpeljale
so naju čisto nekam drugam,
le slike stare mi pričarajo
zopet tebe in tisti čas.
In ko ne vem več kam bi sam s seboj,
poiščem v parku tisto klop,
tam sedim in čakam, da bo šla
mimo mene še ena noč.