Kako preprosto je vse to, ko te od daleč gledajo,
kot da ves svet okoli tebe se vrti.
Samo nasmehu v očeh ljudje verjamejo,
če žalosten si, to nikomur važno ni.
Tako se včasih mi zazdi, da meni usojeno je to,
da bom igrala svojo vlogo kakor klovn,
ki se vsak’mu nasmeji, ko svojo vlogo doživi,
a kaj v srcu nosim, to ve samo on.
Izgubljena, zapornik sem in čuvaj,
utesnjena, sprašujem se: »Zakaj?«
Izgubljena, ujeta v čustva, ki
ne pustijo, da te pozabila bi.
In ne verjamem več v to, da sonce posijalo bo,
da zacvetel bo spet v meni tisti cvet,
ki ga nekdo zalival bo, ga čuval, rad imel tako,
da začutila bom, da moj je spet ta svet.