Pusti tale dan in le iztegni dlan,
v njej ti nosiš vse, kar sva imela.
In naj popeljem te do sonca in še dlje,
nove ti spomine risal bi.
Ujemiva zadnji dih večera le za naju.
Pod nebo naju pelje to življenje.
Tvoje, moje hrepenenje
je kot ples nevidnih kril.
Pod nebo, vem, za naju več ni konca.
Ko dotakneva se sonca,
tudi midva sijeva.
O-o-o, zdaj zasijeva.
Pod nebo, kjer ta pot je še neznana,
tam za vedno bova sama le midva.
Veš, poznam ta kraj, odpeljal bi te kdaj
in povedal ti vse nore misli, o ja.
Kot valova sva, ki skupaj plujeta
preko roba našega sveta.
Ceste same, sive dame,
še vrhovi majhni zdijo se, ker –
Pod nebo naju pelje to življenje.
Tvoje, moje hrepenenje
je kot ples nevidnih kril.
Pod nebo, vem, za naju več ni konca.
Ko dotakneva se sonca,
tudi midva sijeva.
O-o-o, zdaj zasijeva.
Pod nebo, kjer ta pot je še neznana,
tam za vedno bova sama le midva.
Prepletena nad oblaki sva,
vse se zdi neskončno, kot je pesem najina.
Od višine meni se pač ne zvrti,
le da ob meni si.