Vsak dan se obrne nova stran,
vsak dan časa imava manj in manj
in vse na hitro, vse na hitro, vse na hitro se pogovoriva.
Jaz pa še spomnim se na tiste dni,
ko sva počasi delala stvari,
ko najbolj važno je bilo, da b’la sva skupaj.
Takrat dišale so vijolice,
takrat ljubila sva se še in še
in vse počasi, vse počasi, vse počasi midva sva počela.
A danes tisoč je izgovorov
in vse narobe danes zdi se prav,
zvečer pa, ko ugasnejo luči, potiho rečem ti.
Ljubi se z menoj, ljubi vse noči,
ker ljubim te takšno, kakor si.
Ljubi se z menoj, ljubi brez skrbi,
važno je le to, da si moja ti.
Ko nama kava zjutraj zadiši,
ko zadovoljna se nasmehneš mi
in ko vijolice, vijolice, vijolice spet zadišijo,
spet greva malo vsak na svojo stran,
pogledat, kaj nama prinaša dan
zvečer pa, ko ugasnejo luči, potiho rečem ti.