Nabiram informacije menjam misli, vibracije,
prakticiram meditacije, dovolj je toksikacije.
Odmikam se od civilizacije, slišm glask znotri:
drž ljubezn do usode karkol pride že na pot ti.
Razumem tud ljudi s predsodki, zgubljenimi smotri,
kako bodo taki men, če še seb več niso dobri,
kolk več smo lah sposobni, če v mislih nismo drobni
razumni, bolj modri srca lupajo k bobni.
Odmaknu sm se od mnogih misli, si razčistu,
ker v stresu, pritisku boš samga sebe isku,
v glavi v skušnjavi k v puščavi Jezus Kristus
vse je sam preizkus kle smo na obisku.
Preposlušu ogromn rapa še najraj makavelija,
a bolj bi mi koristle misli od Marka Avrelija,
zakladi znanj skriti po starih knjigah
in več kokr ga mam manj me majo v verigah.
Siguren počasen napredek bo opažen
razumem in rastem sam seb lahko dokažem
kolkrat biu si poražen pogažen, ni važen
ne bat se bit drugačen, če znotri nisi prazn.
Zakurm, nakažem postajam veličasten,
čutm, izrazm še mračen sem lah jasn,
kolkrat biu si osovražen potlačen ni važen,
nikol nauš siromašen, če znotri nisi prazn.
Jebeš posmeh na ksihtu, življenje v konfliktu,
krivi so ti drugi, če sam si ga nauš zrihtu
pa sm brou treniru kvihtu dvignu vajb si k u liftu,
globok vdihnu izdihnu kliknu misli utihnu,
preveč sem overthinku scenarije premlevu,
preveč si prizadevu za druge sebe izgorevu,
po vsem kar sm prispevu zaključena je priča.
Dovolj bremena prevzemu dons jim nism vredn klica,
a ni blo brez pomena močnejša psiha hrbtenica
kaj nastane iz niča priča vsaka vrstica
ne loto smisu moto bo to moja sedmica.
Proti poti polni Švica mam neki še borit za
stopnica po stopnica prekinjam slabe navade,
razbijam znotri blokade spreminjam se zame in zate
menjam koordinate kar mora naj odpade.
Deliu zastonj komade, sam nikol za džabe.
Pravjo mi da kle ni nade, da premejhno je tržišče,
da se mi ne splača nj prilagodim se tem za širše,
a js bi tole pesnu tud, če ne bi me slišu nihče,
to je moj ognjišče kjer sm najdu kar folk išče,
z leti utrdiš se postavš svoj stališče,
kaj umes doživiš vse z izkušnjam naučiš se,
na odnosih je gradbišče nekje boš rušu, drugje gradu.
Odžagu folk od sebe k komi čaka, da bom padu,
ni mi žou, če sm pomagu v take dobroto vlagu,
tko nikol ne bom propadu, prej zasvetu v blatu
in nism se ohladu, zmer sm en korak od pekla.
Kdo je kdo boš vidu, tebra k razkadi se megla
kar je blo je blo in neka vest me ne bo pekla.
Pomirjen s samim sabo, če me dons pokrije zemlja,
zato cenm rast življenja, spremembe mišljenja, mnenja
boljšega razpoloženja, ker se osvobajam želj.