Stala sta v meglenem jutru kakor tujca dva,
ju ločila je usoda tega norega sveta.
Bil je dan kot mnogi drugi, a ne za njiju dva.
Vedela sta, da do konca sta prišla.
Zajoči z menoj, pusti solzam naj polze
in naj padajo na kratko, mar sva pokopala sanje najine.
Ne glej me tako, sama kriva sva za to,
to življenje mnogokrat pusti le sanje in slovo.
Lepe sanje kot privid, skopne kot prvi sneg,
le na srcu ti puste izkušnje sled.