S tabo sonce lepše sije in manj temne so noči.
Nežno k tebi se privijem, ko mi rečeš moja si.
Sliši srci, ki sta skrili se v eno pravljico,
ki le midva jo poznava, v njej le nama je lepo.
V toplih večerih sva v zvezde strmela,
se vroče ljubila čeprav ne bi smela.
Dolge noči, dolge noči.
Valovi so božali nama telesa,
mislila sva, da so to že nebesa.
Verjel sem jaz, verjela si.
Ko sem kradel ti poljube, govorile so oči.
In me nemo spraševale kaj če kdaj te izgubim.
Ta usoda ni dobrotnik, večkrat vzame kakor da,
a vedno zate bo na nebu ena mala zvezdica.