Vedno, ko se spomnim moje prve ljubice.
Ko jutranja zarja požari naše vrhe.
Tam nekje pod Uršljo goro cvela je pomlad,
ko sem prvič se zavedal, da imam nekoga rad.
Nisem imel kaj dati, bil sem skromen fant.
Nosil sem staro kitaro in ponošen gvant.
A srce veliko, toplo govorilo je,
če boš šla, odidi zdaj, da kdaj ne raniš me.
Ljubila me je, a v dušo naselila led,
čeprav edini sem verjel, med množico deklet.
Nisem ali bom še kdaj dočakal dan,
takrat ko sem se zavedal, da ostal sem sam.
Nad jezerom pod goro se sklanjam sam, molčim.
Pred seboj iščem znan obraz, da se dotaknem te.
Dekleta, ki ga vname noč bila mi je vse.
Dekleta, ki davno, nekoč pozabila je.