Njegov obraz še vedno je s tabo,
oči se ti nasmehnejo, ko slišiš njegovo ime.
Čeprav si rekla mi, da vse je šlo v pozabo,
a ko te spomnim nanj ti ustnice drhte.
Težko si rekla mi pozabiti je tisto,
Ko daš nekomu vse, a ne zahtevaš nič.
Pa zakaj v enem kotu skladaš še balado,
ko prideš do spoznanja, da izgubil si brez prič.
Bila je moja, sedaj je tvoja potem bo od vseh.
Igrala je sonce, dobila je sence motnih oči.
In ko posedam, z nasmeškom gledam hladen njen greh,
le kaj bo storila, ko se bo izgubila v praznih očeh.