Kot mine dan, mine ljubezen
in spet gre sam po poti tej.
Sprašuje se ali res treba tega je bilo.
Gledaš na ta svet
in tuj sedaj spet sam si kot nekoč,
ne veš, če kdaj lahko spet srečen boš.
A veš, za dežjem pride sonce,
odideš v nov, svetlejši dan
in ne bojiš se več, saj zopet tu je on.
Veš, da bo spet odšel,
a lažeš si: “Vem, z mano bo ostal,
saj vse sem dala mu, le kaj bi še odel.”
Ne odhajaj še, Belinda,
prezgodaj je še,
ne toči solz obupa,
premlada si še.
Ko vrnem se čez leto,
zopet bo lepo,
a ne odhajaj še, Belinda
in ne glej me tako.
Noč bo minula, spet bo jutro
in z novim dnem stisk roke
hladen bo postal.
Gledala boš jo v daljavo, še za mano,
morda pomahala v pozdrav
in se spraševala ali, ali je lagal.