Ne kliči je, srce, ne kliči je,
saj ura je polnoč odbila.
Pozabi na dni in mirno zaspi,
ona te je pozabila.
Rekli so, naj je ne kličem, naj pozabim,
pozno je in ona sanja miren sen.
Rekli so, šele takrat sem se zavedu,
da sem bil v tej ljubezni izigran.
Rekli so, da je predobra za poeta,
on je sam in sreča laže mu vse dni.
Saj poetu je le lepa pesem sveta,
saj srce se kot metulj vedno seli.