Sveča dogoreva kot odsev srca,
z obraza izgineva zadnja sled solza.
Nihče ne sliši pesmi, razen cvetja nad teboj,
veš ti si sam, jaz sem s teboj.
Vem, rekli mi bodo, saj ni več otroka,
po gozdu se spomnim na tvoj jok,
ko skrival pod mizo si dvoje tresočih rok.
Ne joči, oče, obriši solze te.
V njih se skriva hrepenenje dolgih let.
Ne joči, oče, življenje takšno je,
pogosto je kot spolzek led.
Kako ta čas mineva si govoril, spomnim se.
Nekaterim da, a drugim vzame vse.
Meni dal je le grenkobo in ta zguban obraz.
Ostal si mi le ti, bodi srečnejši kot sem jaz.