Starec je govoril mi,
da bila si lepa ti
kakor rosa jutranja,
polna si življenja b’la!
Zdaj pa gledam, reka, te,
ko vališ počasi se,
zdaj osamljena si vsa,
polna mrtvega blaga!
Mrtva reka, kam hitiš?
Mrtva reka, kam bežiš?
Kje zelenje vso je zdaj?
Kje so ribe, tvoj sijaj?
Mrtva reka, kam greš zdaj?
Kot popotnik v tuji kraj!
A morda nekoč pa le
čista reka vrne se.
Kam življenje je odšlo?
Kot skopnelo bi bilo.
Umirat gledali so te,
a pomagal ni nihče!