Tam med hribi, čisto sama skrita pred ljudmi,
kot da zdavnaj pozabili bi jo vsi.
Tam so polja in gozdovi in tistih nekaj ljudi,
odprtih src in žuljavih dlani.
Tam so skrite moje solze, tam oče mirno spi.
V vetru izgubljen je moj otroški jok.
Ko se vračam iz daljnih krajev, pozdravi me šum gozdov
in tistih par luči kliče: “Pridi domov!”
To so luči, luči moje vasi,
bleščijo se kot drobni beli biseri.
To so luči, luči moje vasi,
pozdravljajo me, sprašujejo kod hodil si.