Že zdavnaj so podrli hišo kjer sva se skrila
pred pogledi tujih ljudi.
Ni kozolcev, ni sena, tam je le zorana njiva.
Pust in hladen sneg samo na njej leži.
Že zdavnaj so izpili pesmi na katere sva plesala.
V tisti majhni sobici v soju sveč.
Tudi plamen je ugasnil in toplota iz kamina,
nihče ne ve, da si mi dala tu svoj cvet.
Poln majskih rož z vaških trat
pa še dehti kot takrat,
v njem je zapisana zgodba,
ki čuvam jo kot zaklad.
Ker nisva vedela, da nekoč vse mine.
Ker nisva vedela da, da sva srečna lahko le midva.
Ker nisva vedela, če se razideva,
da bova jokala, lagala oba.