Pada, pada ta jesenski dež,
na obrazu sence, led se rišejo.
Vem, da leta so prekrile,
kodre tvojih zlatih las.
Neizprosen je življenja čas.
Tiho listam dneve, mesece.
V življenja knjigi se zrcali vse.
Rad bi se smejal in joka,
rad bi srečeval ljudi.
A več ne morem kar te ni.
Kadar sanjala boš z njim in ga objemala.
Bo počasi brisal sneg to sled kjer sva bila.
Kadar sanjala boš z njim in ga objemala.
Da si v srcu zopet z mano, veva le midva.
Peljal bi te prek zelenih vaških trat,
skril bi te v svojem objemu,
stisnil k sebi te takoj.
Ko te nič več ne ranijo.