Kje je dno in kje nebesa,
mi povej, moja princeska,
saj v vinu je resnica prav vsa.
Skriva se saj dobro veva,
da svet čudna je zadeva
in midva prav prepogosto sanjava.
Vsepovsod sva že prespala,
vsak ob cesti kot poznava,
vedno sva ostajala le praznih rok.
Nežno sva ljubiti znala,
vedno rada sva dajala,
ko zaslišala sva sočloveka jok.
Hladen dež bo padal, fantje,
vzel bom spalko in kitaro,
še nocoj ljudi obrišem vstran.
Šel bom daleč v tople kraje,
tam pozabim na laganje,
da pozabim na ta čuden mestni zrak.