Prebral sem v knjigah, da človek prespi
pol življenja svoj’ga.
Pa kaj teorije in polne strani,
ko zame to n’č ne velja.
Sem beker’co imel, pa sem kupil še tri,
da zbudile bi me.
So jezni sosedje lomili dveri,
a jaz sem obrnil se le.
A Marjanček spi in lizik deli,
želi si le dni, ko spali bi vsi.
Imel bi le postlo, nobenih sosed,
ne hišnega zvonca pa beker’c tud ne.
Sem zadnjič si našel ‘no lepo dekle
in peljal jo domov.
A glej, že ob osmih v postli zrav’n nje,
sem spančkal ko detece.
Ko zjutraj sem zbudil se, je skuhala kavo
in nič ni govorila.
Le jezno je gledala in brez opozorila,
mi jo je grdo prisolila.