Palme se v lahnem vetru so igrale,
stene hiš so od soli razpadale,
ti pa v prijetni senci si zame –
na kitaro mi igral,
nežen zvok ljubezni prvič mi predal.
Ob obali stara klop, srečna tam sediva,
v pesku najino srce, slika je še živa.
Dan, z ljubeznijo obdan, na platnu bo ostal,
a v meni tvoj poljub, ki si mi ga dal.
Ob obali vsak dan je nekdo, ki sanja,
naju pa več ni in ni solinarja,
ni poletja, že jesen odzvanja.
Vonj soli spomni me,
da takrat postala tvoje sem dekle.