V sobi sedim in pijem na boljše čase,
saj to je edino, kar še preostalo mi je.
Nesrečen, da sploh še živim, težko mi je in trpim,
zakaj žalost vedno na pragu mojem bedi.
Čaša je prazna, a odgovora še nisem našel,
saj to je edino, kar jaz si sedaj še želim.
Le tako bi našel svoj mir in ustavil srčni nemir,
če pozabil bi na vse, kar s teboj sem imel.
Bojim se, da so nama angeli odvzeli ljubezen in odšli,
saj nikdar iskrena bila nisva jaz in ti.
Iz časov spomini najini v vinu se bodo razblinili,
kakor da nikdar niso obstajali.