Ko so minila otroška leta,
oči bile so uglašene na dekleta,
njen pramen las je plapolal,
so noge segale do tal.
Imela je en vroč pogled,
nasmeh pa sladek kakor med.
Sva cigu migu se rada igrala,
je rekla, dragi moj, ja, hec pa mora bit’.
Kuk je fajn, ko se gremo cigu migu,
hecamo se cigu migu,
ko se gremo cigu migu.
Kuk je fajn, ko se gremo cigu migu,
cigu migu, hec pa mora bit’.
Iz heca ratal je Blažek mali,
je zdaj že velik fant, se ata rad pohvali.
A zadnjič je naglas priznal,
da eno pupo je spoznal,
da malo hecala sta se,
da pač trebušček zrasel je.
Sem rekel sin moj, hec mora bit’,
brez heca tudi tebe ne bi b’lo na svet’.