Vihar
Maja SlatinšekBila sem sama in živela v temi,
Sem le ugibala, kako se sploh živi.
Govoril je, da zame ni več upanja,
Da prav vse se konča.
Kot vsako jutro v dvomih sem zbudila se,
Najraje šla bi, pa ni dalo mi srce,
Verjela nisem, da vsak lahko igra
To igro in se ne izda.
Kot vihar, zdaj moje je življenje,
Ni mi mar, če sanjam brez noči.
Zdaj živim, kot nekdaj sem želela,
Premagala bom sebe in spet našla pot.
Lahko še komu sploh pogledam v oči,
Ne da bi srečen bil, ker nimam več moči.
V tej igri jaz sem tista, ki se ne preda,
Zato naj vse se konča.
Sem le ugibala, kako se sploh živi.
Govoril je, da zame ni več upanja,
Da prav vse se konča.
Kot vsako jutro v dvomih sem zbudila se,
Najraje šla bi, pa ni dalo mi srce,
Verjela nisem, da vsak lahko igra
To igro in se ne izda.
Kot vihar, zdaj moje je življenje,
Ni mi mar, če sanjam brez noči.
Zdaj živim, kot nekdaj sem želela,
Premagala bom sebe in spet našla pot.
Lahko še komu sploh pogledam v oči,
Ne da bi srečen bil, ker nimam več moči.
V tej igri jaz sem tista, ki se ne preda,
Zato naj vse se konča.