Bil je lep poletni dan,
po senu je dišalo in v avtu sem bil sam
in začutil tisti znani nemir,
obrnem se, da naredim še en đir.
In naenkrat jo vidim, stala je tam,
ni bila fata morgana, ampak ona iz sanj.
Ustavim avto, jo pogledam v oči,
ulala, se la vie, se la vie!
In sva šla na pot
kjer je tisoč rož,
iz Ljubljane v Portorož.
Beseda je dala besedo in tako
postajalo je vedno bolj toplo.
Bila je tako mlada in svobodnih nazorov,
bilo ji je vseeno, kaj bo jutri, tomorrow.
Potem mi je rekla, naj zavijem na stran,
da se nikamor ne mudi, da je pred nama dolg dan.
Na koncu sem pustil, da se zgodi,
kar si želi, se la vie, se la vie!
In sva šla na pot
kjer je tisoč rož,
iz Ljubljane v Portorož.
Oh, hvala ti, hvala, za lep spomin,
za vse, kar si mi dala!
Bilo je lepo in nisva imela kaj izgubit,
bilo je toplo in nisva imela kaj dobit.
Spomnil se bom nate, ko bo zima,
spomnila me bo nate tale rima.
Čao, adijo! Kar je bilo, je bilo!
Nasvidenje! Je suis Magnifico!