Še zjutraj gor ne vstanem,
oči si le pomanem,
že slišim mili glasek:
“Nikši si nej.”
Previdno flašek smuknem,
še prej en šnops si cuknem,
se stara z okna dere:
“Nikši si nej.”
Sem v službu spet zamudil,
se nisem preveč trudil.
Na vratih šef me krega:
“Nikši si nej.”
Da slabe ‘mam navade,
mi prav’ predsednik vlade,
ker dosti trošim, mal zaslužim.
“Nikši si nej.”
“Nikši, nikši si nej.”
“Nikši, nikši si nej.”
Ti in jaz in mi in vi
smo skupaj siromaki vsi,
nikši smo nej.
Nas slač’jo cene, žene dav’k,
vsi smo brez obresti v banki,
nikši smo nej.
“Nikši, nikši, nikši si nej.”
“Nikši, nikši, nikši si nej.”
Še zjutraj gor ne vstanem,
oči si le pomanem,
že slišim mili glasek:
“Nikši si nej.”
“Ne štenkaj mi,” ji pravim,
pa še za vrat jo zgrabim,
a šent se le smeji mi,
“nikši si nej.”
“Sem sploh za kakšno rabo?,
vprašam sitno babo.
Odgovor njen je jasen:
“Nikši si nej.”
Vseen’ se k meni stisne,
iskrivo mi poblisne
in vem, da me še rajši ‘ma.
“Nikši si nej.”