Sem rajžal po svetu s kitaro v roki in videl premnogo deklet.
Veliko prav čednih je rožic bilo res med njimi.
A moje srce je že zdavnaj oddano in misel v domač’ kraj hiti.
Tam roža najlepša, le zanjo srce mi gori.
Sem pustil kitaro, prijel jo za roko, odpeljal sem jo pred oltar.
Zdaj skupaj v življenju veselje in srečo deliva.
In pesem najlepša zdaj zame je smeh njen in njene so modre oči
in rad jo imel bom do konca najinih dni.
To je dekle iz naše vasi, moja Marička,
meni od vseh najlepša se zdi, moja Marička,
zlato srce, zaklad, ki ga ni, moja Marička,
deklica draga, vse si mi ti, moja Marička.