Še spomnim se nekoč, nekdaj,
misel vleče me v kraj,
kjer mala punčka s kitkami, odpre oči.
V jutru sredi teh gora,
narava je res čudežna,
a leta preč’ so šla, tujina pravljico, zlagano da.
Tvoje ime, Slovenija,
skrito v srce, tu sem doma.
mi vliva moč in blagoslov,
od vseh rodov, pridi domov.
Ne zbuja me več vonj gora
in deklica je zgubana,
le tuja čutim tla,
pozabljena še od neba!
Tvoje ime, Slovenija,
skrito v srce, tu sem doma.
prihaja čas, ko s solzo stopim v vas,
šum teh gozdov, vem grem domov.