V dolini tihi je vasica mala,
v večernem mraku vse že mirno spava,
le eno okno še odprto je,
na njem slonelo žalostno dekle.
Vse že spava, samo mesec sveti,
tja na okno otožnemu dekleti
in jo sprašuje zakaj da še ne spi,
zakaj tak grenke solze briše si.
Slavček pel je, pel je pesem svojo,
jaz storila sem ljubezen mojo,
al’ on odšel je, odšel je daleč proč,
zapel, zavriskal je v tiho noč.