Čez tri gore, čez tri vode,
čez tri zelene travnike
moj ljubi hodi k meni v vas,
in vriska in poje naglas.
Saj hodim, hodim res za njo,
kakor meglica za vodo,
sem strgal nove čeveljčke,
zdaj bom pa še svoje noge.
Po vasi ljubček prižvižglja
in znamenje navadno da,
zavriska, da razgrinja se,
zapoje, da razlega se.
Odpret mu ljubica hiti,
ga v svetlo kamr’co spusti.
Pritiska ga na srčece,
poljublja ga na ličece.
A če podnevi sreča ga,
ga n’č ne vidi, ne pozna,
saj treba vedet’ ni ljudem,
kar znano je tihim nočem.