Po nemirnih vodah življenja svojega veslam,
čeprav valovi me požirajo, se ne predam.
Vztrajno z vesli režem v morje svojo pot,
borben sem, kot bil je v boju z mlini Don Kihot.
Debele dežne kaplje močijo me do kosti,
nosim težko breme zasanjanih ljudi.
A temne oblake veter slej ko prej razkadi,
prihodnost v sebi skriva še povsem neslutene poti.
Ko si tu, ceste grejo v pravo smer,
ko si tu, glasba zaigra.
Ko si tu, stvari dobijo nov pomen,
ko si tu.
S pošastjo iz globine neprestano se borim,
ko lahko mirno bi spal, se naprezam in potim.
A zmeraj pride čas, ko bitka se konča,
ko začnejo se graditi temelji novega sveta.