V odejo svojo si me nežno skril
in čakal si, da sem zaspala.
Na strop nalepil si mi del neba,
da ne bi se več bala.
Iz dlani sva ptice delala,
vsak večer, ko si še bil, bil doma.
Pogrešam čas, ko bilo je lepo
in tvoj objem, ko mi bo še hudo.
Ko bi rekel vsaj, da me še rad imaš
in vzel si zame čas.
Kako lahko si vse kar pustil,
pozabil vse, kar si me naučil.
Ko si šel, si gledal me v oči,
da boš tu, da boš tu si rekel mi.
Mama pravi, da sta še prijatelja
in da rada te ima.
Sploh iskreno si v oči ne gledata,
tako si tuja sta.
Mar mi ni, če bil si ti kaj kriv,
da znam odpuščat’ si me naučil.