Se spomniš, kako je ležati v dvoje
na kupu sena v družbi lune in zvezd?
Se spomniš, čigave so b’le tiste krave?
Zjutraj so tebi pojedle klobuk.
Rosa je umila vročo noč. Cvetje je še zehalo.
Dan prišel je soncu na pomoč. Žabam se je strgalo.
Grom je ribniku izdal skrivnost. Štorklje so se muzale.
Veter naju je pregnal pod most. Vrbe so zajokale.
Že veš, da je sonce luč iz vesolja,
Bog, ki postaja jezen na nas?
Že veš, da je zima botra tišina,
volk, ki je vetru posodil svoj glas?
Kaj bo zraslo iz peskovnika polnega prekratkih hlač?
Koga bo ubila zibelka, svet pokvarjenih igrač?
Ni več Eve, ni več jablane. Raj je vedno bolj strupen.
Barve smeha so pozabljene. Mesta nimajo imen.