Tam pod poraščeno titovko,
nekje med galebom in tiho solino,
kjer včasih poljubi medvede krotijo,
je zadnjo, presladko, edino
mi mati narava postlala blazino.
Tam, tam bi rad bil pokopan.
Tja pod metuljeva krila,
pod njihovo senco,
na vlažni mah in na vročo svilo,
tam naj diši moje zadnje kadilo.
Tam, tam bi rad bil pokopan.
Ko bodo grob obiskali mi pionirji, mladinci, vojaki,
ki z grobimi zvezdami sreče nevestine sanje teptajo,
te prosim, te prosim, da spomniš se name, ne nanje
vsaj s pomočjo kakšne žalostne malo daljše in malo bolj debele sveče.