Naj marjetice povejo,
naše bele rožice,
koga rajši bi imele
skritega pod postelje.
Dva junaka, dva heroja,
kdo je boljši, kdo je pravi,
s prirojeno luknjo v glavi,
s prirojeno luknjo v glavi.
Mravljinčarji so nežne duše,
v rilec skriti pesniki,
ne poznajo prave suše,
samo morje, luno, par kitar.
No, čeladar, to je druga sorta,
maraton odprtih kart,
brez ogrevanja nabada,
ker obvlada nizki štart.
Naj marjetice povejo,
naše bele rožice,
koga rajši bi imele
skritega pod postelje.
Heja, hoj, mravljinčarji!
Heja, hoj, čeladarji!
Je pa res, da vsak mravljinčar
se na koncu prelevi,
vsak mravljinčar je čeladar,
neusmiljen brez kosti.
Heja, hoj, mravljinčarji!
Heja, hoj, čeladarji!
Ne okreći se, sine!