Oče Janez ječmen seje
tam na polju pr’ Ljubljan’,
mim’ se vandrovček prismeje,
sam presveti Kozmijan.
Prav prijazno ga pozdravi:
”Kaj pa delaš Janez tu?!”
Janez pa je slabe volje:
”Kurc te gleda!” pravi mu.
”Kaj svetnika kurc bi gledal!”
reče sveti Kozmijan.
”Coprnijo bom naredu,
da bo svet v pokoro djan!”
Komaj misli te izreče,
kurci z njive poženo.
Janez brž v kajžo steče:
”Katra, Katra, kaj bo to?”
Hey, hey, hey, hey, everybody hopsasa,
hey, hey, hey, hey, everybody hopsasa,
hey, hey, hey, hey, everybody hopsasa,
hey, hey, hey, hey, evo ti ga na!
Katra ven iz kajže teče,
vid’ na njiv’ soldate stat,
od veselja si jo mane:
”Moj ga ‘ma t’ko sam za scat!”
Katra prvega natakne,
gori doli vzdihajoč.
Niti enkrat ji ne zmakne,
z njim jo drajsa celo noč.
Drugo jutro polna njiva
samih brhkih je devic,
vse počepa in poriva,
saj na svet je dost’ prasic.
Sem prišle so na kurbanje
tud’ Ljubljančanke gospe
najdeb’lejši so le zanje,
da se v pizdah ne zgube.
Hey, hey, hey, hey, everybody hopsasa,
hey, hey, hey, hey, everybody hopsasa,
hey, hey, hey, hey, everybody hopsasa,
hey, hey, hey, hey, evo ti ga na!
Jel’ to morje Adrijansko,
ki tak strašno valovi.
Ne, to pizdovje je ljubljansko,
ki na kurcih se besni.
Sred’ največje kurbarije
pride mimo coprn’ca,
pa si zmisli coprnijo,
da bi stvar še lažje šla.
”Stojte, pizde nenasitne!
Kaj bi fukale čepe?
Zmatrajo se žile ritne,
lepš’ porivat je leže.
Kurce ven iz njive spul’te
in zavijte jih v papir.
Doma si z njimi pizde gul’te,
da bo rit imela mir!”