Ti si žena poročena, prava mestna dama,
vedno lepa, urejena, a na žalost nikdar sama.
Gledam te, ko posipavaš se in me zavajaš,
enkrat vem, da moja boš, to sem odločil se.
Dan za dnem po isti poti mimo mene hodiš,
pa se mi nasmehneš malo, a do sebe ne dovoliš.
Pamet se je izgubila, pa le eno vidim,
tvoj nasmeh in sladki greh, ki mi miru ne da.
Zate bi rože kradel,
zate z balkona padel,
da bi poljubil te lahko.
Ti pa, kraljica fina,
želja v nočeh edina,
tebi nič mar ni za vse to.
Zate bi rože kradel,
zate z balkona padel,
da bi povedal ti lahko,
da sem še sebi čuden,
ker sem ponoči buden,
ti pa si kriva za vse to.