Vrečo na ramo, pa grem v Ljubljano
pogledat, kaj delajo tam,
če so še veseli Ljubljančani beli,
če tam sploh še koga poznam.
Študentska so leta že zdavnaj odšteta,
a meni spomin je še živ,
ko sem še dekleta iz raja vzeta
jaz mlad po Ljubljani lovil.
Kot smreke so padale ljub’ce takrat,
ko v srcih je bila norost,
a med knjige pa se je čisto potihem
skrila naša mladost.
Ne razumem Prešerna, ubogega kerna,
na Julijo se je ujel,
lahko bi kot jaz tako lep in mlad
takrat tisoč drugih imel.
Res nisem izbiral, se s fanti prepiral,
katera čigava je b’la,
če bila je taprava, je prej ali slej
pri meni na vrsto prišla.